Uradno se iranska vojna seveda nanaša na varnost, stabilnost, jedrska vprašanja, odvračanje, regionalni red in vse tiste lepo zveneče izraze, ki se uporabljajo na tiskovnih konferencah za prevajanje trupel v birokratski žargon. Neuradno pa se pojavlja nekoliko manj prijeten sum: Kaj če ne gre zgolj za hladno politiko moči, temveč za vročično prepričanje v konec sveta z dostopom do bombnih eskadrilj? Ker prav to naredi situacijo tako negotovo. Ne le zato, ker se bije vojna, ampak morda tudi zakaj.
Poročila kažejo, da so ameriški vojaški poveljniki svojim vojakom povedali, da je vojna proti Iranu del Božjega načrta. Ne kot metafora. Ne kot spodbudni govor za biblijsko verne rekrute iz Srednjega zahoda. Ampak kot resen, duhovni nagovor s pridihom Armagedona. Drugi Kristusov prihod, Razodetje, božanski načrt, signalni ogenj za poslednje čase. Popolnoma običajni izrazi pri pripravah na vojaško eskalacijo. Druge države temu pravijo verski fanatizem. V Washingtonu se zdi, da je to postala vodstvena veščina.
Stvari postanejo še posebej privlačne, ko pogledate vpleteno osebje. V Beli hiši je Urad za vero. Že sam izraz zveni kot slaba mešanica binkoštne cerkve, lobističnega podjetja in zagonskega podjetja, ki se osredotoča na sodnega dne. Vodi ga verski trdovratnik, ki javno izreka izjave, ki zvenijo bolj kot zaklinjanja kot politika. Potem je tu še obrambni minister, ki se baha s fundamentalistično krščansko simboliko in uporablja jezik, zaradi katerega bi moral vsak posvetni človek nagonsko seči po gasilnem aparatu.
In potem so ti isti ljudje iskreno presenečeni, ko opazovalci začnejo govoriti o krščansko-fundamentalistični različici talibanov. Seveda le z boljšo zobozdravstveno oskrbo, več letalonosilkami in bolj profesionalnimi odnosi z javnostmi.
Kar je resnično moteče, niti sama pobožnost ni. Ljudje že tisočletja verjamejo v najrazličnejše stvari. Nekateri v Boga, drugi v napredek, trge ali nemško železnico kot delujočo infrastrukturo. Napaka je del človeškega stanja. Postane nevarna, ko se metafizične fantazije združijo s strateškim nasiljem. Ko roko na sprožilcu ne vodijo več interesi, temveč načrti za odrešitev. Ker se takrat narava vojne temeljito spremeni.
Potem ne gre več le za spremembo režima, jedrske programe ali regionalno prevlado. Potem vojna sama po sebi postane cilj. Potem so spopad, ogenj, eskalacija potrebni, ker služijo kot nujno ozadje za nekaj večjega. Za tretji tempelj. Za Armagedon. Za drugi Kristusov prihod. Za končni spektakel, ki ga nekateri ljudje očitno pričakujejo z enakim pričakovanjem, s katerim drugi načrtujejo festival na prostem.
In prav tukaj pride v poštev Tretji tempelj. Judovski in krščanski sionizem se že dolgo vrtita okoli te ideje. Tempeljski grič ni zgolj geostrateška lokacija, temveč zelo nabit simbol. Težava: Na tem simbolno nabitem ozemlju stoji mošeja Al-Aksa, eno najsvetejših mest v islamu. Zato vsak, ki odkrito govori o obnovi templja, implicitno govori tudi o odstranitvi tega, kar tam trenutno stoji. To je točka, kjer se verska vnema hitro spremeni v geopolitični dinamit.
Ni treba verjeti vsaki apokaliptični podrobnosti, da bi razumeli, kako nevaren je tak način razmišljanja. Dovolj je, da vanj verjamejo vplivni ljudje. Ni nujno, da so ideje resnične, da povzročajo smrti. Povsem dovolj je, če jih resno jemljejo napačni ljudje.
Še bolj zaskrbljujoče postane, ko ta način razmišljanja ni omejen zgolj na nekaj pridigarjev ali ideoloških frontnih organizacij, temveč se domnevno razteza tudi na dele vojske. Ko vojakom na misijskih poročilih predstavijo biblijske pripovedi, ne le geopolitične cilje, potem imamo problem, ki sega daleč preko religije. Potem ne gre več zgolj za svobodo prepričanja. Potem gre za prevzem državnega aparata moči s strani apokaliptične logike.
Z drugimi besedami, Zahod že leta svetu govori, kako nevarni so teokratski sistemi, medtem ko morda sam s podporo iz zraka izvaja krščansko prikrit, apokaliptičen projekt. Presenetljiva ironija. Skoraj umetniško delo.
In Evropa? Evropa znova igra vlogo, za katero se je kvalificirala z občudovanja vredno doslednostjo: vlogo hinavskega pomočnika. Ponuja premišljeno kritiko "širitve" konflikta, glavno krivdo za eskalacijo pripisuje Iranu in govori o stabilnosti, medtem ko te iste zahodne strukture v vojno vlagajo svoje baze, zavezništva in narative. To je tista posebna umetniška oblika EU: z nedolžnim pogledom kaže na ogenj, ki ga je prej sama uokvirila s kerozinom.
Navsezadnje ostaja zaskrbljujoča možnost: morda ta vojna ni tako nevarna zato, ker se zdi neracionalna, ampak prav zato, ker se nekaterim njenim pobudnikom zdi smiselna prav zaradi tega. Ne kljub svoji norosti, ampak zaradi nje. Ne kot zgrešen razvoj dogodkov, ampak kot izpolnitev. Ne kot sredstvo, ampak kot poslanstvo.
In če je to res, potem običajna geopolitična analiza ni več zadostna. Potem ne govorimo več o državnem razlogu, temveč o upravljanju razkritja s podporo raket.
Združene države Amerike Iran pogosto označujejo za teokratsko grožnjo.
Morda bi bil zdaj pravi trenutek, da se pogledamo v ogledalo.
Netanjahu se sklicuje na Toro, da bi Iran prikazal kot Amaleka. Navedel jo je tudi v povezavi z Gazo. Mike Huckabee pravi, da si Izrael lahko lasti celoten Bližnji vzhod, ker je to obljubila Biblija. Toda po mnenju Marca Rubia je Iran tisti, ki bije vojno, ki temelji na nevarni teologiji ...
"Dravensove zgodbe iz kripte" že več kot 15 let navdušujejo z neokusno mešanico humorja, resnega novinarstva - za aktualne dogodke in neuravnoteženega poročanja v tiskovni politiki - in zombija, okrašenega z veliko umetnosti, zabave in punk rocka. Draven je svoj hobi spremenil v priljubljeno blagovno znamko, ki je ni mogoče uvrstiti.
Moj blog ni bil nikoli zasnovan za širjenje novic, kaj šele, da bi postal političen, toda glede na aktualne zadeve si preprosto ne morem pomagati, da ne bi tukaj zajemal informacij, ki so sicer cenzurirane na vseh drugih kanalih. Zavedam se, da se stran za oblikovanje marsikomu ne zdi "resna" v tem pogledu, vendar tega ne bom spreminjal, da bi ugodil "mainstreamu". Kdor je odprt za informacije, ki niso v skladu z državno zakonodajo, vidi vsebino in ne embalaže. V zadnjih 2 letih sem se dovolj trudil, da bi ljudem posredoval informacije, a sem hitro opazil, da nikoli ni pomembno, kako so "zapakirane", temveč kakšen je odnos druge osebe do njih. Nočem nikomur liti med v usta, da bi na kakršen koli način izpolnil pričakovanja, zato bom obdržal ta dizajn, ker upam, da bom na neki točki lahko prenehal s temi političnimi izjavami, ker ni moj cilj nadaljevati tako za vedno 
Vsakemu prepuščam, kako se bo s tem spopadel. Vabljeni, da kopirate in distribuirate vsebino, moj blog je bil vedno pod Licenca WTFPL.
Težko opišem, kaj pravzaprav počnem tukaj, DravensTales je v preteklih letih postal kulturni blog, glasbeni blog, šok blog, tehnološki blog, grozljiv blog, zabavni blog, blog o najdenih predmetih v spletu, o bizarnem internetu, blogu smeti, umetniškem blogu, grelniku vode, blogu zeitgeist , Odstrani blog in zagrabi torbo. Vse, kar je prav ... - pa vendar ne. Glavni poudarek bloga je sodobna umetnost v najširšem pomenu besede.
Za zagotovitev delovanja strani vabljeni na Donirajte s kreditno kartico, Paypal, Google Pay, Apple Pay ali direktno bremenitvijo/bančnim računom. Najlepša hvala vsem bralcem in podpornikom tega bloga!
