«Glamour of the Kill» pritisnejo na stopalko za plin s svojo drugo ploščo »Savages« in zatresejo, Britanci. Ni kaj dosti več za povedati. Zahvaljujoč odličnemu pisanju pesmi, močnim hookom in mastnim produkcijam, «Glamour of the Kill» Že zelo uspešno v Veliki Britaniji. Zdaj se fantje pripravljajo na osvajanje preostalega sveta in s tem albumom, ki je sestavljen iz "all killer no filler", bi jim lahko tudi uspelo!
Glasbena usmeritev skupine je po lastni definiciji »post-hardcore«, s čimer se nikakor ne morem poenotiti. Gospoda Davey Richmond (vokal, bas), Chris Gomerson (kitara), Mike Kingswood (kitara) in Ben Thomson (bobni) imajo izjemno dober občutek za melodije in to tudi polifone. Po dveh EP-jih (“Through The Darkness They March”, 2007 in “Glamour Of The Kill”, 2008) in debitantskem albumu “The Summoning” (2011), je drugi album “Savages” zdaj v začetnih blokih. To je produciral Joey Sturgis (Asking Alexandria).
Številke, kot je prvi singel »Break«, ki je tudi začetnica albuma in vključuje gostujočega pevca Michaela Vampireja iz »Vampires Everywhere«, pa tudi naslednje »A Freak Like Me«, »Rescue Me«, »Leave It All Behind« ali edini bolj umirjen komad »Tears Of The Sun« sta preprosto direktni udarec. Vsekakor se bo veliko dogajalo v živo! Tudi vizualno tetovirana skupina ustreza vsem zahtevam sodobnega rock benda – pravzaprav mi je za vizualno čisto vseeno, a to omenjam, ker pogled na fante razmeroma dobro pokaže, kakšno glasbo delajo. Tudi če izgledajo nekoliko bolj divje, kot zvenijo na plošči. Tu mi je prišel na misel »Papa Roach«, čeprav se na njihove stvari slabo spoznam in zato ne morem reči, ali je stopnja trdote višja ali ne. Izstreljen tako čisto iz boka, je nivo kitare in agresivnost tukaj višja.
Izjemno pozitivno je, da enajst številk na koncu ne ponuja niti ene ohlapnosti. Ok, nekatere številke se morda slišijo zelo podobno kot "stranski poslušalci", a tega ne moreš nikogar več kriviti, dandanes jim pravijo blagovne znamke. Tudi – in to je odločilni dejavnik – so številke posamezno popolnoma uspešne in res ne bi mogel imenovati pesmi, ki ne bi bila zares rock. Na primer izbijač "Welcome To Hell". Kakšna številka! Močan začetek, kul verzi in ubijalski refren! Predvsem pa je menjavanje drgnječih in udarnih bobnov in kitarskih partov do uglajenih dvojnih vokalnih linij res zelo posrečeno. Še več, renčanja (skoraj) sploh ni.
Uspešni angleški Party Animals bodo svoj novi album v naših geografskih širinah izdali 20. septembra. Vse skupaj pride v zgoščenih sezonah, vse je spakirano v približno treh minutah in zabava se lahko začne. To je disk, za katerega sem prepričan, da se bo pogosteje vrtel v mojem predvajalniku, ker miks preprosto deluje. In ne napiše vsak pesmi, kot je "Welcome To Hell". Spoštovanje. poslušaj. Vsekakor!
Tracklist:
- Break
- Second Chance
- Edini
- Živi za konec tedna
- Čudak, kot sem jaz
- Razbijalec srca
- Rescue Me
- Pustite vse za seboj
- Lep dan za smrt
- Solze sonca
- Dobrodošel v peklu
[rwp-review id=»0″]