Rodil sem se v Bernu leta 1972 in tam tudi odraščal. Takrat je bilo življenje čarobno, živeli smo lahkomiselno. Imeli smo lepo, brezskrbno življenje! Vse moje prijatelje so obravnavali kot družino. Šli smo se ven igrat, bili smo srečni in nihče ni imel novodobnih alergij ali intoleranc. Verjetno je bilo to deloma posledica dejstva, da smo jedli pesek iz peskovnika, jabolka in češnje z dreves, BREZ da bi si 30-krat razkužili roke. Delili smo si torte in sladkarije. Dnevni vstop v zunanji bazen ali sladoled stane en frank.
Po šoli smo naredili domačo nalogo in se nato čim prej začeli igrati. Brez denarja bi lahko ostali cel dan na igrišču ali kar na prostem. Vse je bilo razdeljeno bratsko. VSI so prišli na vrsto. NIHČE ni potisnil nazaj. Ves čas smo igrali nogomet, se vozili z rolerji, kolesi ali skiroji. Igrali smo se s frnikolami in gumo twist, hop, skrivalnice, lovili, roparji in policija ... plezali smo po drevesih, gradili drevesne hišice, ne da bi kdo poklical oblasti in nas obtožil materialne škode.
Z jesenskim listjem smo naredili goro, v katero skočimo, ne da bi razmišljali o mikrobih. Brez skrbi bi se lahko sprehajali po soseski. Tudi pozno zvečer v temi. Ni nas bilo treba preverjati in helikopterirati s pametno uro ali pametnim telefonom. Lahko bi brali uro. Tako digitalni kot analogni. Ko so rekli, naj bodo doma do 7, smo bili to mi, z nekajminutnim odklopom. S kolesi smo se vozili po pločniku brez čelad in ščitnikov za kolena, ampak s kosom kartona, zataknjenim med napere, da je motocikel povzročal hrup. Gradili smo skakalnice iz zemlje in desk, padali, vstajali, nadaljevali. Na opraskana kolena ali komolce ni bilo treba prilepiti obliža ali razkužila. Da bi se dobili s tovariši in se igrali, smo šli do njihove hiše in glasno poklicali njihova imena ali pozvonili na vrata.
Zvečer po kopanju smo oblekli pižame in copate ter najkasneje ob 20 uri brez pogovora ležali v postelji. Brez mobilnega telefona. Brez televizije. Veseli smo bili, ko nam je vremenska napoved napovedovala lepo vreme za dan zatem, saj nam je bilo pomembno le to, saj smo vedeli, da se lahko jutri igramo zunaj. Brez socialnih medijev, brez pametnih telefonov in nismo vedeli, kaj bi s tem, ker smo imeli prijatelje, punce in žogo. Ničesar se nismo bali in za starejše nam ni bilo treba skrbeti. Nihče ni bil jezen, ker smo se lahko zanesli drug na drugega. Tega spoštovanja do drugih so nas naučili. Ob sončnem zahodu smo vedeli, da je čas za odhod domov.
O vseh teh srečnih trenutkih bi morali razmišljati pogosteje, saj smo izgubljeni v družbi, kjer je vse manj spoštovanja, sočutja in dobre volje do drugih. Zdrav razum izgublja roke, prav tako razumevanje dobrega ali slabega, prav ali narobe. Vegetiramo v družbi, v kateri vsak misli samo nase. Misliti na druge je mogoče le s hinavščino, statusnim objektom in z zamerami. Ali z odvetnikom. Kopirajte besedilo, prilepite svojo letnico rojstva in kje ste odraščali in nikoli ne pozabite od kod prihajate ...
Več za vas:
"Dravensove zgodbe iz kripte" že več kot 15 let navdušujejo z neokusno mešanico humorja, resnega novinarstva - za aktualne dogodke in neuravnoteženega poročanja v tiskovni politiki - in zombija, okrašenega z veliko umetnosti, zabave in punk rocka. Draven je svoj hobi spremenil v priljubljeno blagovno znamko, ki je ni mogoče uvrstiti.
Moj blog ni bil nikoli zasnovan za širjenje novic, kaj šele, da bi postal političen, toda glede na aktualne zadeve si preprosto ne morem pomagati, da ne bi tukaj zajemal informacij, ki so sicer cenzurirane na vseh drugih kanalih. Zavedam se, da se stran za oblikovanje marsikomu ne zdi "resna" v tem pogledu, vendar tega ne bom spreminjal, da bi ugodil "mainstreamu". Kdor je odprt za informacije, ki niso v skladu z državno zakonodajo, vidi vsebino in ne embalaže. V zadnjih 2 letih sem se dovolj trudil, da bi ljudem posredoval informacije, a sem hitro opazil, da nikoli ni pomembno, kako so "zapakirane", temveč kakšen je odnos druge osebe do njih. Nočem nikomur liti med v usta, da bi na kakršen koli način izpolnil pričakovanja, zato bom obdržal ta dizajn, ker upam, da bom na neki točki lahko prenehal s temi političnimi izjavami, ker ni moj cilj nadaljevati tako za vedno 
Vsakemu prepuščam, kako se bo s tem spopadel. Vabljeni, da kopirate in distribuirate vsebino, moj blog je bil vedno pod Licenca WTFPL.
Težko opišem, kaj pravzaprav počnem tukaj, DravensTales je v preteklih letih postal kulturni blog, glasbeni blog, šok blog, tehnološki blog, grozljiv blog, zabavni blog, blog o najdenih predmetih v spletu, o bizarnem internetu, blogu smeti, umetniškem blogu, grelniku vode, blogu zeitgeist , Odstrani blog in zagrabi torbo. Vse, kar je prav ... - pa vendar ne. Glavni poudarek bloga je sodobna umetnost v najširšem pomenu besede.
Za zagotovitev delovanja strani vabljeni na Donirajte s kreditno kartico, Paypal, Google Pay, Apple Pay ali direktno bremenitvijo/bančnim računom. Najlepša hvala vsem bralcem in podpornikom tega bloga!
