draven_xmas_skullBožič je čas groze. Najkasneje, ko teta Trudi in stric Hans na zabavi znova filozofirata o Bogu in svetu ter o vsej hrani in drugih stvarehohlapnako je spet res slabo, si človek želi biti na boljšem mestu. Zakaj se torej ne bi strdili, kaj se bo zgodilo v svetih dneh?

Zaradi tega, dragi prijatelji noč Gruft, z majhnim adventnim koledarjem želimo prispevati k božični grozoti in vam vsak dan med 6. in 7. uro zjutraj predstaviti posebno božično poslastico. Vsak dan odprite okno na Adventni koledar iz kripte :)

Pregovor za danes:

Ko se ponoči zmrači in shladi, snežaki plešejo v gozdu.

Danes imamo malo drugačno božično zgodbo:

Božič. Vsako leto isto. To je bilo že sedmo leto zapored, ko je bil Harald sam za božič, in ker ni mogel spoznati drugih ljudi, se to ne bo kmalu spremenilo. Kako je lahko nekdo, kot je on, sklepal prijateljstva? Navsezadnje je bil popoln dolgočasen.

Zavezal je drugi vozel na vrv in preveril, ali je dovolj napet.

Tudi v šoli ga nihče ni maral, bil je majhen, mozoljast, bolehen piflar, ki je lezel učiteljem v rit, da bi dobil sprejemljivo oceno pri predmetih, o katerih ni imel pojma. Kljub temu ni nikoli dosegel nič drugega kot povprečno predstavo. Po šolanju je šlo tako povprečno, postal je računovodja. Te odločitve ni sprejel zato, ker bi bil tako dober s številkami, temveč zato, ker se je lahko skrival pred ostalim svetom v pisarni za kupi datotek in ker služba ni obetala nobenega vznemirjenja.

Splezal je na mizo.

Nasprotni spol je vedno občudoval le na daljavo, nikoli ni šel niti z dekletom, in ko se je ženski skušal prijetno nasmehniti, se je namrščila in se obrnila stran. Tudi na božič.

Zanko si je dal okoli vratu in jo malo zategnil, da se ne bi zrahljala. Vsaj tokrat je želel narediti nekaj prav.

Šef ga je pravzaprav zaposlil samo iz usmiljenja in to se je zavedal, tudi v tem brezupno dolgočasnem delu ni dosegel ničesar in tudi to se ne bo spremenilo. Ni imel vzdržljivosti, ki bi jo želel vložiti v prekvalifikacijo. V svojem življenju ni nikoli zapustil mesta, kjer je živel, niti za vikend. In zdaj ga je kljub njegovemu sočutju njegov šef odpustil in Harald je ugotovil, da ne more sprejeti nove službe, ker mu je bilo jasno, da je brezupen neuspeh.

Skočil je. Ko se je vrv napela pod njegovo težo, je prišlo do kratkega sunka, zanka okoli njegovega vratu se je zategnila in trenutek kasneje je njegova glava udarila ob mizo in nato ob tla. Vrv je bila pretrgana. Ni mogel verjeti, posebej je kupil novo vrv in jo posebej skrbno pregledal. Vrv je bila popolnoma v redu. Nos mu je krvavel.

Er stuetzte sich auf seine Ellenbogen, und als er hochblickte, sah er auf dem Fensterbrett eine etwa kindsgrosse Gestalt in einem weissen Nachthemd hocken, welche offenbar Fluegel aus Federn hatte, zumindest sah es fuer ihn so aus. «Hallo», sagte die Gestalt, und grinste Harald breit an. Dieser schuettelte den Kopf, da er annahm, dass ihm der Kontakt seines Kopfes mit der Tischplatte doch ein wenig mitgenommen hatte. Als er jedoch wieder hochblickte, sah er, dass etwas von dem Blut aus seiner Nase gegen den Heizkoerper unter den Fenster gespritzt war, und dass die Gestalt immer noch auf dem Fensterbrett hockte.

«Ich bin Nathaniel, und ausserdem bin ich ein Engel», stellte sich die Gestalt vor, und sprang dabei leichtfuessig neben Haralds Kopf, der mittlerweile beachtlich schmerzte. «Schade, dass es nicht geklappt hat» fuegte Nathaniel hinzu, und sah Harald mitleidig an. Der war jetzt voellig verwirrt, und fragte sich, ob wohl dieser Knirps etwas damit zu tun haben koennte, dass sein Seil gerissen war.

«Bestimmt nicht», sagte der Engel, «ich bin ja extra heruntergekommen, um Dir zuzusehen». «Aber…», stammelte Harald, «ich dachte, Engel sind dazu da, den Menschen zu helfen?». Nathaniel blickte zu ihm herunter, und sah dabei leicht genervt aus. «Dachtest Du also?», fragte er, und streckte dabei ein wenig seinen linken Fluegel aus. Er ging noch einmal um Harald herum, der immer noch auf seine Ellenbogen gestuetzt auf dem Boden lag, setzte sich schliesslich auf den Tisch und liess die Beine baumeln.

Harald war mehr als verunsichert. Er hatte zwar nie an den ganzen Quatsch mit Engeln und dergleichen geglaubt, aber einen leibhaftigen Engel in seiner Wohnung zu haben, der noch dazu offensichtlich hierhergekommen war, um ihm beim Selbstmord zuzusehen, das erschuetterte ihn selbst in seinem nicht vorhandenen Glauben. «Magst Du vielleicht einen Kakao?», fragte er Nathaniel. «Klar», sagte dieser und grinste breit. Harald stemmte sich langsam in die Hoehe, und als er nach unten sah, bemerkte er, dass sich aus dem aus seiner Nase getropften Blut mittlerweile eine beachtliche Pfuetze am Boden gebildet hatte. Er wuerde das wegwischen muessen.

Der Engel sass derweil auf dem Tisch, schlenkerte mit seinen nackten Beinen und sah sich in Haralds Wohnung um. «Gefaellt es Dir?», fagte Harald, wofuer ihn der Engel einen Augenblick lang verstaendnislos ansah. «Das hier?», fragte er zurueck, und sagte dann: «Ich habe selten eine derart langweilige Wohnung gesehen». Harald ging in die Kueche und setzte Milch fuer den Kakao auf.

«Wirst Du es nochmal versuchen?», hoerte Harald den Engel aus dem Nebenraum fragen. Harald wusste es nicht. Im Moment wusste er nichts, und den Kakao hatte er auch nur angeboten, weil es sich so gehoerte, dass man seinen Gaesten etwas anbot, und weil dieser Fratz auf seinem Tisch wirklich nicht nach Alkohol aussah, und vor allem, weil sich durch eine so langweilige Handlung wie dem kochen von Milch vielleicht wieder ein wenig Normalitaet in seinem Denken breitmachen konnte.

Der Engel kam in die Kueche. «Bemerkenswert oede», bemerkte er, als er sich umsah. «Wohnst Du schon laenger hier?»

«Ja, schon seit 7 Jahren, und vorher bei meinen Eltern.», sagte Harald. «So.», sagte Nathaniel. «Ich habe Dir schon eine neue Schlinge geknuepft», fuegte er in einem auffordernden Tonfall hinzu, und als Harald den Engel ansah, schaute dieser so erwartungsvoll drein wie ein Kind vor der Bescherung. Harald hasste diesen Balg dafuer, dass er sich hier eingeschlichen hatte, und sich offensichtlich noch ueber ihn lustig machte.

Sovražil ga je skoraj tako močno, kot je sovražil sebe in svoj dolgočasni obstoj. Po drugi strani pa ga je tudi zanimalo, zakaj ga je ta palček iz spalne srajce hotel gledati, kako se ubija? V skodelici je zmešal kakav z zdaj že toplim mlekom in jo odnesel v dnevno sobo, kjer se je zdaj Nathaniel razprostrl na svojem najljubšem fotelju.

Nathaniel se mu je vljudno zahvalil, ko mu je Harald izročil skodelico, toda preden je lahko znova zajokal, ga je Harald vprašal, zakaj jo res želi pogledati.

Za trenutek je bil angel videti, kot da je nekdo ugasnil njegovo najljubšo televizijsko oddajo, da bi prižgal nogomet, toda na koncu se je pojasnil.

«Stell Dir vor», sagte er, «Du waerst dreitausendvierhundert… aeh» Er schaute unter den Saum seines Nachthemdes. «oeh, vierhundertsiebenundzwanzig Jahre lang bei Deinem Boss angestellt, und haettest die ganze Zeit nur irgendwelche daemlichen Aufgaben erfuellen muessen, damit irgendwelche noch viel daemlicheren Menschen glauben, Weihnachten wuerde wirklich stattfinden und was weiss ich noch alles… Schneestreuen ist ja noch nicht einmal das schlimmste, obwohl ich davon immer kalte Finger bekomme.»

«Schneestreuen?», fragte Harald verbluefft. «Ja, was glaubst Du denn, wo der Schnee herkommt? Denkst Du vielleicht, der waechst auf Baeumen?» erwiderte Nathaniel gereizt. Harald kam sich ziemlich bloede vor wegen seiner Zwischenfrage, aber das war ja nicht das erste mal in seinem Leben. Die Nase blutete immer noch, und die Flecken aus seinem Hemd wuerden wahrscheinlich nie wieder herausgehen. Er beschloss, mal eines dieser neuen hochkonzentrierten Waschmittel auszuprobieren.

«Das allerbloedeste», fuhr Nathaniel fort, «ist Weinachten selbst. Millionen daemlich grinsender Menschen, die alle scheissfreundlich sind zu Menschen, die sie sonst mit dem Arsch nicht ansehen wuerden, und die alle diesen Unfug von wegen Fest der Liebe und so daherfaseln, und um sich dann die Krone aufzusetzen, schmausen sie am Festtagsbraten, waehrend 2 Strassen weiter ein Penner erfriert.» Er war sichtlich angewidert.

Wahrscheinlich wuerde aber auch so eines diese Flecken nicht herausbekommen. Harald dachte ueber ein altes Hausmittel nach, das allerdings nicht allzu schonend mit dem Gewebe umging, als der Engel ploetzlich laut «HEY!» bruellte. Harald fuhr zusammen. «Hoerst Du mir eigentlich zu?», zeterte Nathaniel, und Harald, der sich fragte, wie dieser Hemdenmatz sein Nachthemdchen wohl so weiss bekam, antwortete verdattert mit einem ja.

«Na gut, sagte der Fratz, «dann kann ich ja weitererzaehlen.», und waehrend er das tat, behielt er Harald in seinem Blick sodass dieser keine Chance bekam, seine Gedanken wieder in eine andere Richtung schweifen zu lassen. Harald hatte das, was Nathaniel vorher erzaehlt hatte, nur am Rande mitbekommen, bemuehte sich jetzt aber nach besten Kraeften, aufmerksam zuzuhoeren. Das war aber nicht besonders leicht, schliesslich hatte ihn der Sturz auf den Kopf derart mitgenommen, dass er schon kleine Kinder in Nachthemden sah, die auf seinem Sessel sassen.

«Aeh, wo war ich… ah ja, erfriert. Stirbt also. Und das auch noch wenig spektakulaer, eher leise. Waehrenddessen muessen die Diensthabenden Engel bei den feiernden Familien anwesend sein und auf der Harfe etwas Feierliches spielen, damit den Feiernden so richtig warm ums Herz wird. Niedlich, was? Einmal habe ich etwas von einer dieser modernen Punk-Bands gespielt, und die Leute haben sich daraufhin den ganzen Abend gezankt, und schliesslich sogar geschlagen. Ich find das echt nicht schlecht, endlich passierte mal was, aber was glaubst Du, was los war, als der Chef davon erfahren hat…» Bei diesem Satz sah er bedeutungsvoll nach oben, und Harald folgte seinem Blick. Dort oben war die Decke seines Zimmers, und jetzt lief ihm das Blut in die Nasenhoehle.

«Naja, das war dann also nicht mehr drin. Aber einer meiner Kumpel kam vor ein paar Jahren auf eine ganz tolle Idee, naemlich den Suizidtourismus!»

«Was?», fragte Harald einigermassen entgeistert. «Du meinst…»

«Ich meine, die Engel, die grad keine Schicht haben, fliegen an Weihnachten zu irgendwelchen Leuten, denen es gut geht, und die sich trotzdem umbringen.», unterbrach ihn Nathaniel. «Manchmal sind da echte Knaller dabei, so wie Du zum Beispiel. Nun gut, gelegentlich ist es auch wirklich langweilig. Schlaftabletten, zum Beispiel, sind das Letzte.»

Harald je z velikimi očmi strmel v angela. Ali je res samo govoril o tem, kako angeli, ti pernati, harfoigrajoči snopki veselja, ki živijo v oblakih, ob božiču odletijo na zemljo in opazujejo ljudi, ki naredijo samomor, vse zato, ker jim je dolgčas? Toda božič je bil praznik ljubezni, čeprav še ni imel preveč ljubezni. In te male živali so uživale v trpljenju, to je bilo neverjetno. In kaj je bilo to, le zrežiran božič? Zakaj vse to?

Nathaniel hatte sich vom Sessel erhoben und war zum Fenster gegangen, aus dem er nun hinaussah. «Schau Dir das an», sagte er langsam und mit erstaunter Stimme. Harald ging wie im Schlaf zum Fenster und sah hinaus. Fenster, die erleuchtet waren, Weihnachtsschmuck an den Strassenlaternen, und der grosse weinachtlich geschmueckte Tannenbaum in einem der Gaerten der Nachbarschaft, das sah alles sehr festlich und zugleich sehr traurig aus. Aber Nathaniel sah sich nicht das an, was leuchtete, sondern starrte in eines der oberen Fenster des Mehrfamilienhauses gegenueber.

Harald je skušal slediti pogledu te male zveri in tam jo je zagledal, le silhueto, vendar je takoj vedel, kaj se dogaja, in ko je opazil rahel blesk v Nathanielovih očeh, ni imel več dvomov. Stekel je skozi svoje stanovanje do vrat, prevrnil stol, na katerem je prej sedel Nathaniel, in trenutek zatem je bil zunaj. V stanovanju je izgubil enega od svojih copat in noga, ki se je zataknila vanj, je bila takoj tako mrzla, da ga je zabolelo, a je tekel naprej, čez cesto in v hišo na drugi strani. Ni se trudil prižgati luči na stopnišču, ampak je tekel naravnost navzgor in naredil več korakov naenkrat, dokler ni končno prišel, kamor je želel, zadihan in zasopan. Trenutek panike, katero stanovanje je to, zamudil bi, a mu je nek glas povedal, katera vrata so in brez oklevanja je začel tolči po njih in zvoniti in kričati, ne, kričal je, naj se odprejo vrata.

Solze so mu privrele v oči, spet mu ni uspelo. Nihče ni odprl vrat in tudi druga vrata se niso odprla. Po nekaj minutah je spustil roke. Prišel je prepozno. Resignirano se je obrnil in se spet začel spuščati po stopnicah. Ko je za seboj zaslišal tihe zvoke, mu je švignila misel na njegovo vrv in na malo pošast, ki je zagotovo hitro prišla sem, da bi opazovala spektakel. Obrnil se je in videl, da so vrata, po katerih je pravkar trkal, odprta, na vratih pa je stala ženska, katere senco je videl. Ona je živela.

Vrnil se je proti ženski. Imela je solze v očeh in iz nosu ji je tekla kri. In poznal jo je. Bila je tista siva mala miška iz registra, prej je ni opazil in verjetno tudi nihče drug, zdaj pa jo je prepoznal. Povabila ga je noter.

Šel je mimo nje do mesta, kjer je mislila, da je okno, skozi katerega je gledal, in tam je viselo. Pravzaprav je tam visel le en kos, kos vrvi, ki je bila zavozlana okoli kljuke v stropu, ki je bila očitno nekoč namenjena svetilki, ki je zdaj ležala v kotu. Na tleh je ležala še ena vrv, z zanko, ki je slikovito obkrožala madež krvi na tleh, v katerem je plavalo belo pero. Očitno se je vrv pretrgala. Ko se je obrnil, je stala za njim. Počasi je pomaknila roko proti njegovim prsim in prijela en konec vrvi, ki mu je še vedno visela okoli vratu.

Ko je previdno zrahljala zanko, je med mestnimi hišami plapolal nasmejan angel, bosih nog, zavitih v rob spalne srajce, ker je bilo res mrzlo.

(Via Arhiv besedila7)


Ker me vedno sprašujejo, kako je najlažje vlagati v Bitcoin: z aplikacijo rele To je mogoče storiti v samo nekaj korakih in brez zapletene registracije. Nihče nima dostopa do vašega Bitcoina razen vas. Z referenčno kodo REL105548 Vaše pristojbine bodo znižane za 0,5 %.

Psst, sledite nam neopazno!

Več za vas:

Podpri nas!

 
"Dravensove zgodbe iz kripte" že več kot 15 let navdušujejo z neokusno mešanico humorja, resnega novinarstva - za aktualne dogodke in neuravnoteženega poročanja v tiskovni politiki - in zombija, okrašenega z veliko umetnosti, zabave in punk rocka. Draven je svoj hobi spremenil v priljubljeno blagovno znamko, ki je ni mogoče uvrstiti.

Moj blog ni bil nikoli zasnovan za širjenje novic, kaj šele, da bi postal političen, toda glede na aktualne zadeve si preprosto ne morem pomagati, da ne bi tukaj zajemal informacij, ki so sicer cenzurirane na vseh drugih kanalih. Zavedam se, da se stran za oblikovanje marsikomu ne zdi "resna" v tem pogledu, vendar tega ne bom spreminjal, da bi ugodil "mainstreamu". Kdor je odprt za informacije, ki niso v skladu z državno zakonodajo, vidi vsebino in ne embalaže. V zadnjih 2 letih sem se dovolj trudil, da bi ljudem posredoval informacije, a sem hitro opazil, da nikoli ni pomembno, kako so "zapakirane", temveč kakšen je odnos druge osebe do njih. Nočem nikomur liti med v usta, da bi na kakršen koli način izpolnil pričakovanja, zato bom obdržal ta dizajn, ker upam, da bom na neki točki lahko prenehal s temi političnimi izjavami, ker ni moj cilj nadaljevati tako za vedno ;) Vsakemu prepuščam, kako se bo s tem spopadel. Vabljeni, da kopirate in distribuirate vsebino, moj blog je bil vedno pod Licenca WTFPL.

Težko opišem, kaj pravzaprav počnem tukaj, DravensTales je v preteklih letih postal kulturni blog, glasbeni blog, šok blog, tehnološki blog, grozljiv blog, zabavni blog, blog o najdenih predmetih v spletu, o bizarnem internetu, blogu smeti, umetniškem blogu, grelniku vode, blogu zeitgeist , Odstrani blog in zagrabi torbo. Vse, kar je prav ... - pa vendar ne. Glavni poudarek bloga je sodobna umetnost v najširšem pomenu besede.

Za zagotovitev delovanja strani vabljeni na Donirajte s kreditno kartico, Paypal, Google Pay, Apple Pay ali direktno bremenitvijo/bančnim računom. Najlepša hvala vsem bralcem in podpornikom tega bloga!
 


Cenzurirani smo!

Naša vsebina je zdaj v celoti cenzurirana. Glavni iskalniki so bili pozvani, naj odstranijo naše članke iz svojih rezultatov. Ostanite z nami Telegram v stiku ali se naročite na naše novice.


Ne hvala!