Kot frontman Metallice je James Hetfield v središču pozornosti že več kot 30 let. Roker s svojim globokim glasom, bradatim obrazom in možatim stasom velja za utelešenje moškosti. Danes praznuje 50. rojstni dan, za njim je veliko udarcev usode in zase pravi, da zmore tudi drugače.
Tistim, ki so šli skozi puberteto v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih, ni bilo lahko – čisto s tehničnega vidika. Radio je predvajal vsaj tako slabo glasbo kot danes, res kul stvari pa je bilo mogoče najti le v dobro založenih trgovinah s ploščami. Zaupanja vredni lokalni trgovci z vinilnimi ploščami so bili vsaj obveščeni, kdaj je rock glasba naredila večji pljusk. Eden takih potresov je bil tako rekoč nastop Metallice na sceni. Trdi kot Motörhead, a odigrani hitreje in natančneje, so prve plošče benda skočile na vas kot pobesneli psi na hitrosti. Že od začetka je bil obraz in glas skupine James Hetfield, ki je metalu dal novo smer s svojo odrsko prezenco in občutkom za melodije.
Pevec je moral prestati številne udarce usode, preden je ugotovil, da je njegov agresiven in prhek ego morda znak njegove šibkosti. A že nekaj let je pevec in kitarist najuspešnejše metal skupine na svetu drug človek. "Moral sem se naučiti, da se svet ne vrti vedno okoli mene in da mi lahko moja družina da veliko več potrditve kot kdorkoli drug," je Hetfield izlil srce v intervjuju za dokumentarec "Absent". Film režiserja Justina Hunta, ki je bil premierno prikazan leta 2011, govori o očetih, ki ne poskrbijo za svoje otroke. Tema, ki jo je proslavljeni zvezdnik moral grizljati že od mladosti.
Hetfield je odraščal kot sin dveh članov »krščanskih znanstvenikov«, kultu podobnega gibanja, ki verjame, da je materialni svet iluzija in zavrača zdravljenje. Njegov oče Virgil je družino zapustil, ko je bil James star komaj 13 let. »Zapustil nas je brez slovesa. "Sovražil sem ga zaradi tega in sem mu to dajal vedeti," se je spominjal Hetfield. Le tri leta kasneje, leta 1979, je umrla njegova mati, operetna pevka Cynthia Hetfield, za rakom, ki bi ga verjetno lahko pozdravili, vendar je vera družine prepovedovala zdravljenje pri zdravniku. James ni smel niti objokovati svoje matere, privrženci krščanske znanosti pa tudi to zavračajo.
Tako se je James preselil k svojemu starejšemu polbratu in utopil svojo frustracijo in žalost. Hetfield se je zelo zgodaj obrnil na alkohol, kot je povedal Justinu Huntu: "Očeta sem krivil za mamino smrt. "Vse to me je tako izčrpalo, da sem začel piti pri 16 letih." Čeprav je bil glasbenik v vseh pogledih samotar, je vedno iskal stik s somišljeniki, ki so ga delili z veliko strastjo do heavy metala. Ko je leta 1981 z Larsom Ulrichom uradno ustanovil Metallico, je v svojem bendu našel nekakšno nadomestno družino.
V bobnarju Larsu Ulrichu je našel simpatičnega partnerja, ki je z njim delil strast do »dirty ass rock'n'rolla« in s katerim še danes komponira večino pesmi skupine. Nižje uglašene kitare in živahno bobnanje kontrabasa, kopirano od Motörhead, so bili tonski temelj, na katerem je gradila Metallica in skupaj s Slayer, Anthrax in Megadeth postala očetje thrash metala. James in fantje iz Metallice so bili zloglasni srčni izbranci, ko so živeli v New Yorku v zgodnjih osemdesetih. Toda osvajanje sveta žensk je bilo manj povezano s seksom - navdušene so bile nad prhami v dekliških stanovanjih. To je bilo zato, ker je skupina živela v propadli tovarniški stavbi, ki je bila precej dotrajana, zato je bilo občasno tuširanje pomembnejše od ljubezenskih dogodivščin. Gnus nad izumetničenostjo Sunset Stripa požene Metallico v San Francisco.
"Bilo je veliko sovraštvo do glamurja," pravi danes. Sovraštvo, ki poganja samega sebe in celotno sceno. Glasbeni vzorniki prihajajo predvsem iz Evrope, kot sta Motörhead ali Diamond Head. "Od začetka so se ljudje identificirali z nami," pravi Hetfield: "Še posebej jezni mladi moški." Kombinacija igrive finese hard rocka z agresijo in neposrednostjo punka je tisto, kar navdušuje uporniško mladino. Medtem skupine, kot so Mötley Crüe, Ratt in Poison, postanejo del denarnega stroja glasbene televizije – z lakom za lase, ličili, trendovskimi barvami in poigravanjem z vlogami spolov. Hetfielda in njegove soigralce to odbija, zato se na območju zaliva San Francisca razvija nasprotna scena: Thrash Metal okrog skupin, kot so Death Angel, Testament in Exodus. Metallica je postala vodilna scena, ki nase gleda kot na reakcijo na izumetničenost glama. "Mi smo črna ovca glasbe," je še danes prepričan Hetfield.
Alkohol je vedno tam. Ko je skupina leta 1985 po drugem albumu "Ride the Lightning" odšla na evropsko turnejo, so opazili oboževalca, ki je motivu "Kill 'Em All" na majici dodal besedo "Alcoholica" v stilu napisa. Člani benda bodo pozneje povedali, da se večinoma spominjajo samo koncertov – in nič več po tem. Alkohol je gorivo za Hetfieldovo kariero. Kitarist Kirk Hammett, ki je zamenjal odpuščenega Mustaina, se spominja: "Ko sem prvič srečal fante, so pili vodko kot vodo." Tretji album Metallice je takoj njihov absolutni preboj: "Master of Puppets" postane prvi platinasti album thrash metal skupine sploh. Tema naslovne pesmi: droge.
Leta 1986 je Hetfielda, ki je bil takrat star komaj 23 let, doletela naslednja usoda: med skandinavsko turnejo se je na Švedskem ponesrečil avtobus turneje Metallice. Basist Cliff Burton je umrl v nesreči. Frontman je ponovno skušal stanje šoka utopiti v alkoholu in se v hotelu tako silovito bunil, da je bilo polomljenih več oken. Vodilni kitarist Metallice Kirk Hammett se je v intervjuju za VH1 spomnil travme: "James se je zunaj po ulicah sprehajal samo v spodnjem perilu in ves čas kričal, 'Cliff, kje si?' Tudi sam sem jokal, bilo je grozno." In pevec je v dokumentarcu povedal: »Cliffova smrt je ponovno odprla rano strahu pred izgubo. Nikomur se nisem več pustil blizu.”
Leta 1996 je pevca prizadela še ena izguba. Tudi Hetfieldov oče je umrl zaradi raka. A čeprav je bil Hetfield tokrat pripravljen, so ga stvari udarile močneje, kot je pričakoval. V intervjuju za revijo kluba oboževalcev Metallice “So What!” Rocker je priznal: »Nikoli se nisem zavedal, kako velik del mojega življenja je bil. Ko sva se spet začela pogovarjati, sem videla, da sva si precej podobna. Prav njegova bolezen mi je pokazala, da je kljub vsemu močna osebnost.” Slavni metalec mu je v zadnjih urah stal ob strani.
Največji in najpomembnejši korak k življenju brez izgube nadzora in strahov je naredil med snemanjem predzadnjega albuma Metallice »St. Jeza« (2003), ko se je sprejel na rehabilitacijsko kliniko. Osem let pozneje se je z Justinom Huntom spomnil, kaj je odnesel s seboj iz tistega časa: »Nikoli prej se nisem naučil, da za kar koli držim glavo zravnano in da sem tam za svojo družino. "Zdaj bom vedno imel čas zanjo, a najprej sem se moral naučiti, kako jo imeti rad." James Hetfield je poročen z v Argentini rojeno Francesco, ima tri otroke, katerih imena si je vtetoviral na prsi in si zdaj ne želi nič drugega kot biti glava velike in srečne družine: »Želim biti vedno nekakšen patriarh ve vse in zna vedno pomagati in svetovati. Želim ljubiti in biti ljubljen ter imeti še veliko vnukov in morda pravnukov." In prav to je tisto, kar naredi pravega moškega. Zdaj je star 50 let. Gorivo zunaj mamil je enako, pravi Hetfield: "Še vedno iščem ultimativni riff."