Evropska agencija za zdravila (EMA) si prizadeva za cepiva s plazmidno DNK za veterinarsko uporabo, kajti kaj bi lahko šlo narobe? Evropska agencija za zdravila je 26. januarja 2024 izdala smernice za cepiva s plazmidno DNA za uporabo v veterinarski medicini:
Stran 3
Kratka različica
Namen vodnika je orisati informacije, ki jih je treba za cepiva s plazmidno DNA vključiti v dokumentacijo vloge za pridobitev dovoljenja za promet s cepivom za živali, kot je določeno v oddelku IIIb (Zahteve za imunološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2021/ 805 o spremembi Priloge II k Uredbi (EU) 2019/6 Evropske unije
Parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini (razveljavitev Direktive 2001/82/ES), v celotnem dokumentu navedeno kot Priloga II k Uredbi (EU) 2019/6.Priročnik obravnava vidike, ki jih je treba upoštevati pri veterinarskih plazmidnih DNA cepivih, in podaja smernice o informacijah, ki jih je treba vključiti v 2., 3. in 4. del MAA.
Strani 3-4
Obseg
Ta dokument vsebuje nasvete za proizvajalce, ki zaprosijo za pridobitev dovoljenja za promet s cepivi z nukleinsko kislino za uporabo pri živalih, kadar je cepivo sestavljeno iz (a) bakterijskih ali (b) sintetičnih plazmidov DNA.Ta dokument velja za cepiva DNA, kot je opredeljeno v dokumentu, ki so sestavljena iz plazmidne DNA, ki se ne replicira v evkariontskih celicah. Plazmidna DNA cepiva so lahko sestavljena iz enega ali več plazmidov, ki kodirajo različne imunogene, pridobljene iz enega ali različnih patogenov (virusa, bakterije ali parazita) ali endogenih antigenov.
Stran 4
Splošni premisleki
Pri uporabi cepiva s plazmidno DNA je treba upoštevati več vidikov:1. Plazmidna DNA, ki jo internalizirajo celice cepljene živali, se lahko integrira v kromosome cepljene živali in moti normalen replikacijski status te celice, kar lahko povzroči nenadzorovano delitev celic in onkogenezo:
Ko je DNK vbrizgana v žival, majhen del molekule DNK vstopi v celice. Verjetnost, da bi se molekula DNA integrirala v kromosom, je majhna, in ker je onkogeneza večfaktorski dogodek, je tveganje za insercijsko mutagenezo izjemno majhno.
Študije integracije je treba izvesti na končnem izdelku, če je primerno, in navesti odstotek uporabljenega superzvitega plazmida. Do danes še niso opazili integracije plazmidne DNA v kromosomsko DNA cepljene živali (EFSA, EFSA Journal 2017).
Vendar integracije (npr. v mišične celice, ki obkrožajo mesto cepljenja, ali v celice zarodne linije v spolnih žlezah) ni mogoče izključiti.
Kaj bi lahko šlo narobe?
(Via Razkrivanje teme)