V soboto, 31. avgusta, je to storil Boom na prostem upravičuje svoje ime, saj je bila kovina iz Eluveitie in Grobokopač. to Boom na prostem je zelo mlad festival v območju Gornjega Basla, natančneje Diegtena, ki verjetno zaradi svoje svežine ni dovolj poznan na prireditvenem trgu razvajene švicarske publike, samo oglaševanje ni pritegnilo potrebne pozornosti in tudi ta vikend preprosto napovedani so bili številni drugi dogodki. Tako ti dve veliki imeni sami po sebi nista privabili preveč metalcev, kajti na žalost je bilo tisti večer prisotnih morda 150 do 200 ljudi, ki so slavili oba velika benda. A to ni bil razlog za nesrečo občinstva in vsi koncerti so bili vrhunski!
Meni osebno je bilo to družinsko okolje več kot prav, saj tako ali tako ne maram velikih koncertov na prostem, a redko gledanje je moralo biti organizatorjem katastrofa. Škoda, saj je bil Boom Open Air res dobro organiziran, obiskovalcem ni manjkalo hrane in pijače, niti sanitarij in še kje. Festivali z dragimi brezgotovinskimi sistemi imeli letos težave, mali open air je velikim organizatorjem pokazal, da se da delati tudi s preprosto kartico, ki jo lahko kupite za 50 frankov in brez gotovine plačate preostanek večera. Lokacija je bila absolutno odlična, osebje pa izjemno ustrežljivo in prijazno. Zato je zelo škoda, da se organizatorji niso razveselili večjega števila gledalcev, saj se glede na obstoječe obiskovalce dva dneva težko obrestujeta in izvedba še enega Boom Open Aira je torej več kot le v zvezdah...
Večer so ob 19 otvorili švicarski premieri Frankfurter Quietschboys, ki so se s svojim odlično odigranim rockom in besedili, napisanimi v hessenskem narečju, odzvali na mednarodne uspešnice, kot je "Nothing else importants" skupine Metallica (I'm Getting). fatter), "Angie" Rolling Stones (Hühnche), "Have a nice day" Bon Jovija (Die sauf ich mir mir) in "Thunderstruck" AC/DC (Günther Strack) so pošteno razgrele občinstvo. Fantje so svojo nalogo opravili kar dobro, čeprav meni osebno niso všeč takšne priredbe in komedija ali zabavni metal à la JBO. Začel rahel dež, ki je po kratkem času na srečo ponehal, nam je omogočil, da smo se preselili pod šotor in se prepustili kulinarični ponudbi. Okoli 30 je igrala švicarska skupina Celtic Metal Eluveitie in kot običajno je že na začetku očaral občinstvo. Ker je bila večina obstoječih obiskovalcev tam zaradi te skupine, je ta koncert postal čisto domača igra in skupina je bila vidno motivirana. Čist koncert, na katerem je iskrica takoj preskočila med publiko in pošteno razplamtela naslednji skoraj 2 uri. Kot vedno je Eluveitie prikazal absolutno briljantno predstavo!
Okoli 23 je na odru postalo srhljivo temno, ko so na oder stopili Reaper. Z uvodom na dude nas je Grim Reaper razpoložil za nastop Grave Diggerja. Zamaskirani klaviaturist Hans-Peter Katzenburg se je počasi sprehajal po odru in z introm pripravljal občinstvo na naslovno skladbo aktualnega albuma “Clash of the Gods”. Kar se je zgodilo potem, je bilo res več kot impresivno, če upoštevamo, da Grave Digger delujejo že več kot 30 let in nobeden od njih nima več 30 let. Gravediggers s frontmanom Chrisom Boltendahlom so že na začetku prevzeli preostalo občinstvo, žal so nekateri že odšli po nastopu Eluveitie. Grave Digger so se prebijali skozi svoje številne klasike s kristalno čistim zvokom in velikim pritiskom. Kitarist Axel Ritt je lahko izpustil paro z virtuoznostjo na izjemno natančnem ritmičnem okvirju basista Jensa Beckerja in Stefana Arnolda. Neverjetno je bilo, kako je Axel zmogel škripajoče odigrati najzahtevnejše pasaže in pri tem niti minuto ni ostal pri miru, temveč se je bal in besnel kot derviš. Da ne pozabimo na Chrisa Boltendahla, čigar glas je zvenel bolj sveže kot kdaj koli prej in ki je bil videti fizično fit. To je bila vsestransko odlična predstava z veliko zabavno vrednostjo. Moški so zaigrali pesmi iz svojih albumov in na koncu so sledili trije bisi. Kar so oboževalci tisti večer videli, je bilo fenomenalno. Frontman in ustanovni član Chris Boltendahl in njegovi možje so odlično zatresli oder in umetniki ter organizator bi bili hvaležni, če bi bilo več občinstva ...
[rwp-review id=»0″]