Finski režiser Timo Vuorensola je že vnaprej požel velik aplavz, ko je v soboto zvečer stopil na oder berlinske dvorane Friedrichstadtpalast in napovedal svojo novo produkcijo, ki je bila premierno prikazana na berlinskem filmskem festivalu. To ni ravno vsakdanji pojav – a nekako niti ni tako presenetljivo: kot skoraj noben drug film tudi njegov film »Iron Sky« ni le produkt njegove ekipe, ampak tudi svetovne skupnosti, ki prispeva finančno in z idejami prek razvoj interneta.
Zdaj se je soočila s tem, česar se je veselila šest let. Filmska izvedba izjemno surove teorije zarote je končno postala resničnost. Ustvarjen daleč stran od velikega filmskega posla, saj takšen film ne more priti iz Hollywooda. Osnova gradiva je teza, ki jo najdemo v ezoterični in resnični sceni, da so deli nacističnega poveljstva in njihovi najboljši inženirji leta 1945 pobegnili v regijo Neuschwabenland na Antarktiki. Od tam naj bi zgradili bazo na Luni s pomočjo Imperial Flying Discs – letečih krožnikov – izdelanih kot skrivno orožje, kjer njihovi potomci živijo še danes.
Tukaj se začne film. Ko so ZDA leta 2018 izvedle še en pristanek na Luni, so nemudoma pristale poleg obrata za proizvodnjo helija-3. Astronavta Jamesa Washingtona (Christopher Kirby) aretirajo – pod domnevo, da imajo opravka z vohunom z Zemlje, katerega naloga je pripraviti se na invazijo. Aktualni vodja Wolfgang Kortzfleisch (Udo Kier) se odloči, da bo to preprečil z lastnim napadom na Zemljo in takoj sprožil svojo načrtovano invazijo.
Od tu naprej se začne divja vožnja, v kateri se nacisti z Lune na koncu zdijo razmeroma majhen absurd. Kajti njihova predhodna ekipa – častnik SS Klaus Adler (Götz Otto) ter učiteljica in strokovnjakinja za zemljo Renate Richter (Julia Dietze) se vse bolj zapletata v tesne preplete med politiko in zabavo v volilni kampanji ameriške predsednice Jenne Bush (Stephanie Paul). )., ki nosi ime po pravi hčerki nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha, sicer pa bolj spominja na Sarah Palin. Konec koncev vidijo vojno proti novi grožnji kot idealno podlago za svojo ponovno izvolitev.
»Iron Sky« postavlja standarde v različnih pogledih. Producenti navdušujoče dokazujejo, da je visokokakovosten popcorn kino mogoče narediti neodvisno od velikih mainstream studiev in visokih proračunov. S samo 7,5 milijona evrov jim je uspelo ustvariti podobe, ki v ničemer ne zaostajajo za dovršeno znanstvenofantastično produkcijo.
Izjemno zabaven trash kinematograf, ki se izogne pretirano komičnemu humorju in gledalca, včasih subtilno, včasih s kladivom, popelje daleč v Absurdistan. Film bo v našem delu sveta izšel 5. aprila in ceniti je treba, da se ga ne lotevajo samo mali umetniški kinematografi, ampak imajo tudi veliki kinematografi pogum, da svojim obiskovalcem pokažejo rezultat muhastega večer v finski savni prisoten.