Ko je leta 1530 v Ženevi divjala bubonska kuga, je bilo vse pripravljeno. Odprli so celo celo bolnišnico za žrtve kuge. Z zdravniki, bolničarji in medicinskimi sestrami. Trgovci so prispevali, magistrat je dajal dotacije vsak mesec. Pacienti so vedno dajali denar in če je eden od njih umrl sam, je šlo vse blago v bolnišnico. A potem se je zgodila katastrofa: kuga je izumirala, štipendije pa so bile odvisne od števila obolelih. Za bolnišnično osebje v Ženevi leta 1530 ni bilo vprašanja o prav in narobe. Če kuga služi denar, potem je kuga dobra.
Tako so se zdravniki začeli organizirati. Sprva so bolnike zastrupljali samo zato, da bi povečali statistiko umrljivosti, a so hitro ugotovili, da statistika ne sme biti samo o umrljivosti, ampak tudi o umrljivosti zaradi kuge. Tako so začeli iz trupel mrtvih izrezovati vrele, jih sušiti, mleti v možnarju in jih dajati drugim bolnikom kot zdravilo. Kasneje oprašijo oblačila, robčke in podvezice. Toda kuga se je nekako še umikala. Očitno se posušeni bubosi niso dobro obnesli.
Zdravniki so šli v mesto in ponoči na kljuke posuli prašek za izbokline, da bi izbrali domove, kjer bi lahko koristil. Očividec je o teh dogodkih zapisal: "Nekaj časa je bilo skrito, toda hudič se bolj ukvarja s tem, da bi povečal število grehov, kot pa da bi jih prikril." Skratka, eden od zdravnikov je postal tako predrzen in len, da se je odločil nehati ponoči tavati po mestu in podnevi preprosto vrgel smetnjak v množico. Smrad se je dvignil do neba in eno od deklet, ki je po naključju prihajalo iz bolnišnice, je ugotovilo, kaj je ta vonj.
Zdravnika so zvezali in dali v dobre roke kompetentnih 'obrtnikov'. Iz njega so poskušali izvleči čim več informacij. Vendar je usmrtitev trajala več dni. Iznajdljivega Hipokrata so privezali na stebre na vozovih in ga vozili po mestu. Na vsakem križišču so krvniki z razbeljenimi kleščami trgali kose mesa. Nato so jih odpeljali na javni trg, jih obglavili in razčetverili, kose pa so raznesli po vseh delih Ženeve
Edina izjema je bil sin direktorja bolnišnice, ki se zaslišanja ni udeležil, a je izjavil, da zna narediti napitke in pripraviti prašek brez strahu pred okužbo. Preprosto so ga obglavili, »da bi preprečili širjenje zla«.
– François Bonivard, Ženevske kronike, drugi zvezek, strani 395–402