Ni brez razloga, da »The Other« veljajo za eno najbolj znanih horror punk skupin v Evropi. Mešanica punka, grozljivke in gotike je v ušesih ljubiteljev težje glasbe že od Misfitsov ali Danziga. Mešanje punk glasbe z zvoki drugih podzvrsti in okrasitev s (grozljivo) podobo samo po sebi ni slab recept. Podobno igralska konkurenca je redkokdaj po kvaliteti pred "Drugim", a vseeno je treba trezno ugotoviti: "Drugi" doslej ni bil dovolj za veliko kariero. Po zadnji plošči in odhodu nekaterih članov benda je v stari trupli še vedno življenje. V serijah grozljivk šesti del običajno zadiha, sicer bi se moral na novo osmisliti iz nič. Toda filmi niso plošče.
Skupaj so minila tri leta od izida zadnjega albuma »The Other« »The Devils You Know«. Čas, ko se je zasedbeni vrtiljak tako močno zasukal, da sta skupino nekaj časa sestavljala tako rekoč le pevec Rod Usher in bobnar Dr. Caligari je obstajal. A s Patom Laveaujem (kitara), Benom Croweom (kitara) in Aaronom Tornom (bas) so našli ustrezno zamenjavo in celo prerasli iz kvarteta v kvintet. V tej zasedbi skupina zdaj izdaja svoj šesti album Fear Itself. Toda kljub spremembi postave med 14 skladbami, ki so tukaj vključene, pravzaprav ni velikih presenečenj. Slišati je, da sta zdaj na začetku dva kitarista, sicer pa so »Drugi« ostali zvesti sami sebi. Skupina iz NRW je na poti že od leta 2002 in kljub stalnim menjavam glasbenikov, predvsem basistov, njihova glasba ni trpela.
Kölnska horror punk skupina je postala sestavni del nemške scene, vendar besede punk ne gre jemati preveč dobesedno, ko gre za »The Other«, saj je slog zvoka bolj metalsko naravnan. To velja tudi za "Fear Itself", ki ga je ponovno produciral Waldemar Sorychta (Grip Inc., Tiamat, Moonspell), ki je pred tem režiral "The Devils You Know" in oblikoval končni zvočni miks za "New Blood" (2010). Na novem albumu se »The Other« ponovno naslanjajo na široko osnovo različnih slogovnih elementov. Kar založba v svojem promocijskem pismu opisuje kot "tradicionalni metalski odpirač", je "nikoli več". In prav ta pesem daje jasno vedeti, kakšne težave bo imel »The Other« s povprečnim oboževalcem, saj gre to pesem razumeti predvsem kot »nemški punk«, ki nima nobene zveze s preostalim delom albuma. Osebno me glasbena pestrost prav nič ne moti, kritiki pa bi to pestrost slogovnih elementov lahko ocenili kot neorientacijo.
Drugi - Sanje o hudiču (uradni video)
Na primer, založba vidi tudi elemente "Thin Lizzy", "Iron Maiden", pa tudi "The Cult" in "Danzig". In potem je tu še punk in po mojem kanček »The Visiom Bleak«, kar je verjetno posledica naravnanosti k temačni tematiki. Vse skupaj ni slabo, a nenavadno in morda nekoliko nepredvidljivo. Takoj po uvodu se iz zvočnikov razlega že omenjena »Never more«, s katero si Kölnčani prvič upajo predstaviti uvod v nemščini. To je bil pogumen korak, še posebej po "Unheilig-Male", ki so ga morali sprejeti za pesem "Eternity" na njihovi zadnji plošči. "Drugi" tukaj prinaša pravo število točk, ki ga bodo slavili oboževalci "Toten Hosen" in "Böhse Onkelz". Bes 80-ih pronica iz vrstic, kar se kaže v rifih kitar in besnih udarcih bobnov. Veliki kino takoj na začetku.
Nato se začne spust v temnejša kraljestva. "Bloodsucker" je ena najbolj ekspresivnih pesmi. Skladba, ki jo je navdihnila 12-letna Claudia iz "Interview with a Vampire" Anne Rice, se poigrava z dejstvom, da nesmrtnost ni vedno zaželena. Kdo si želi za vedno ostati dvanajstletnik? Naslednja "Črna jadra proti polnočnemu nebu" in "Sanjanje hudiča" sta podobna. V »Black Sails Against A Midnight Sky« so kitarske melodije prepričljive, a iz Usherjevega petja ne morem prav nič razbrati in refren je le zmerno prijeten. Morda je shema, po kateri so komadi napisani, preveč predvidljiva ali pa je manjkala velika, briljantna ideja. Refren »Dreaming Of The Devil« pravi tudi »Dreaming, dreaming of the devil / You know it's gonna alright«, kar nekako deluje napol. Že sama po sebi prijetna hitra številka, ki se bo dobro obnesla tudi na plesišču.
Zelo zanimiv se mi zdi »Otok lutk – Isla De Las Muñecas«, ker je »Isla de las Muñecas« otok v kanalih ob Mexico Cityju, na katerem – v skladu z imenom – na drevesih visi na stotine pohabljenih lutk. Zgodba za temi lutkami je, da so jih obesili na otok, da bi ubranili duha dekleta, ki se je utopilo blizu otoka. Toda nazaj k glasbi, ker je to dobro narejeno na šestem naslovu. Pesem se začne s tihim delom, ki ga nosijo pretežno bas in redke, rahlo distorzirane kitare, Usher pa z napol šepetajočim vokalom uvede zgodbo o utopljenki. Naslov se nato spremeni v klasični heavy metal del, ki mu sledijo plitke, uspešne melodije. Čudovita sestava! Ko se horror punk skupina ukvarja z grozodejstvi druge svetovne vojne, pogleda na trenutno situacijo in sešteje dva in dva, nastane pesem, kot je »German Angst«. Če pogledate skupine, kot je Pegida, vidite, kako strašno aktualna je tema še vedno. "German Angst" je težka kovinska številka, ki te resnično požene.
Drugi - Nikoli več (Lyric Video)
Druga polovica albuma je v osnovi ravnotežje med povprečnostjo in višjim razredom ter med metalom in punkom. Medtem ko obstajajo res dobre pesmi, kot sta "In The Dark" in "Screams In The Black House", "Funeral March" zveni nekoliko preveč kričeče za naslov, čeprav Usherjev vokal daje misliti, da sta Iggy Pop in Billy idol v verzu z stoji v sobi. "The Price You Pay" vsebuje enega najboljših refrenov "The Other" vseh časov. Vokal zveni odlično, instrumentalno pa imate v rokavu raznolike melodije, spreminjajoče se ritme in odlične ideje. V »Vzponu« ponovno nastopi punk, ki vsebinsko in pojavno izžareva estetiko grozljivk in B-filmov. Album dopolnjuje dramaturški "Mephisto", zelo velika uspešnica, ki je odlična izbira kot odbojnik, saj si ga kar da pri poslušanju. Riff "Mephisto" nejasno spominja na "Subway to Sally", če ne na istoimensko pesem. Refren, ki ga v svoji preprostosti težko preseže, Rodov temni, razvlečeni »Mephisto« s hladno, skoraj kovinsko na videz »Call my name« postane vznemirljiva celota, ki jo je mogoče zelo dobro izvesti tudi v živo.
"Fear Itself" je uspešen album, ki se mu ni treba skrivati za predhodnikom. Ker se je po zadnjem albumu polovica članov skupine preselila v nove kraje, je bilo jasno, da bo »Fear Itself« zvenel drugače. Predvsem druga kitara naredi zvok bolj voluminozen in s še večjim pritiskom. To je še posebej opazno pri pesmih, kot je »Funeral March«, z močno basovsko skladbo, ki jo čudovito razširita dve kitari. Po zaslugi Pata Laveauja in Bena Crowa na šestih strunah ter Aarona Torna na basu, kot tudi močnih udarcev Doca Caligarija, bouncer Mephisto začne z neverjetno močjo, ki prej ne bi bila mogoča. Upajmo, da bo pet fantov še nekaj časa ostalo skupaj, saj sodelovanje vzbudi hrepenenje po prihodnjih ploščah. Skupina dokazuje, da se ni treba bati ničesar, razen strahu samega, v vsakem primeru pa gredo brez strahu svojo pot in se ne pustijo upočasniti odhodom članov skupine. Nasprotno, malce svežega vetra se zdi, da je bendu dobro delalo. "Fear Itself" bi lahko uporabil nekaj majhnih presenečenj, "The Other" pa ostaja zvest sam sebi. Punk rock 80-ih, mešanica grozljivk se prepleta skozi celoten album. Poleg dobro odmerjenega ščepca soli se v juhi znajde še dlaka ali dve, a se jih da preboleti – bistvo je, da je plošča zabavna, Rodov glas še vedno prijeten za poslušanje, skladbe so posneti z veliko vzdušja in dobrega vzdušja. Skratka, veliko lepih malih eksperimentov, ki popestrijo album, ne da bi prerezali rdečo nit. Kdor je že imel rad »The Other«, bo zadovoljen tudi s »Fear Itself«. Zaradi zabavne narave zapisa je vsekakor dovolj za priporočilo! Palec Hoch raje v grozljivki! "Sam strah" je krvav, a ne diši!
"Sanje o hudiču" - v zakulisju z Drugim
Tracklist
- Bojite se samega sebe
- Nič več
- Krvopija
- Črna jadra proti polnočnemu nebu
- Sanje o hudiču
- Otok lutk - Isla de las Muñecas
- Nemški strah
- Kriki v črni hiši
- V temi
- Cena, ki jo plačate
- Pogrebni marec
- Živalski nagon
- Rise
- Mephisto
[rwp-review id=»0″]
Več za vas:
"Dravensove zgodbe iz kripte" že več kot 15 let navdušujejo z neokusno mešanico humorja, resnega novinarstva - za aktualne dogodke in neuravnoteženega poročanja v tiskovni politiki - in zombija, okrašenega z veliko umetnosti, zabave in punk rocka. Draven je svoj hobi spremenil v priljubljeno blagovno znamko, ki je ni mogoče uvrstiti.
Moj blog ni bil nikoli zasnovan za širjenje novic, kaj šele, da bi postal političen, toda glede na aktualne zadeve si preprosto ne morem pomagati, da ne bi tukaj zajemal informacij, ki so sicer cenzurirane na vseh drugih kanalih. Zavedam se, da se stran za oblikovanje marsikomu ne zdi "resna" v tem pogledu, vendar tega ne bom spreminjal, da bi ugodil "mainstreamu". Kdor je odprt za informacije, ki niso v skladu z državno zakonodajo, vidi vsebino in ne embalaže. V zadnjih 2 letih sem se dovolj trudil, da bi ljudem posredoval informacije, a sem hitro opazil, da nikoli ni pomembno, kako so "zapakirane", temveč kakšen je odnos druge osebe do njih. Nočem nikomur liti med v usta, da bi na kakršen koli način izpolnil pričakovanja, zato bom obdržal ta dizajn, ker upam, da bom na neki točki lahko prenehal s temi političnimi izjavami, ker ni moj cilj nadaljevati tako za vedno 
Vsakemu prepuščam, kako se bo s tem spopadel. Vabljeni, da kopirate in distribuirate vsebino, moj blog je bil vedno pod Licenca WTFPL.
Težko opišem, kaj pravzaprav počnem tukaj, DravensTales je v preteklih letih postal kulturni blog, glasbeni blog, šok blog, tehnološki blog, grozljiv blog, zabavni blog, blog o najdenih predmetih v spletu, o bizarnem internetu, blogu smeti, umetniškem blogu, grelniku vode, blogu zeitgeist , Odstrani blog in zagrabi torbo. Vse, kar je prav ... - pa vendar ne. Glavni poudarek bloga je sodobna umetnost v najširšem pomenu besede.
Za zagotovitev delovanja strani vabljeni na Donirajte s kreditno kartico, Paypal, Google Pay, Apple Pay ali direktno bremenitvijo/bančnim računom. Najlepša hvala vsem bralcem in podpornikom tega bloga!
